Kade zavrshuva moralot, a pochnuva javniot zhivot
Koga razmisluvam za etikata i politikata, sekogash mi se nametnuva edno tivko, no uporno prashanje: dali navistina mozheme da gi razdvoime, ili samo si laskame deka postojat kako dve razlichni teritorii? Etikata, vo svojata pochetna poziцija, gi nudi цelite i smislata na moralnite stremezhi – go bara izvorot na moralot, go meri vrednuvanjeto na normite i go postavuva prashanjeto shto znachi da se bide chovek.
Politikata, pak, chesto ja dozhivuvame kako neshto nadvoreshno, kako arena na moḱ i interesi. No ako se zadrzhime malku podolgo, ḱe vidime deka taa, vo svojata sushtina, e odbrana na lichniot integritet i legitimitet, stepen na sloboda shto go zhiveeme sekojdnevno. Ne kako sila, tuku kako odnos pomeǵu ramnopravni subjekti. Politichkiot angazhman e javen nastap, a politichkiot diskurs – javen dijalog. Ottuka proizleguva i mislata deka zhivotot e politika, odnosno umeshnost na vladeenje so sebe i so svetot okolu nas.
Ako sakash podlaboko da go razberesh ovoj antichki koren na idejata deka chovekot e „politichko zhivotno“, vredi da se pogledne konцeptot na Zoon politikon kaj Aristotel, koj i denes stoi kako temel na politichkata filozofija.
Istorijata kako ogledalo na nashite dilemi
Eden marginalen, no dovolno pokazatelen pogled kon istorijata na etikata otkriva kolku razlichni patishta sme izodele vo potraga po moralnoto. Sofistite ja afirmirale individualistichkata i relativistichkata etika; Sokrat go postavil raцionalizmot kako etichki kriterium; Platon go branel idealistichkiot rigorizam; a Aristotel ja formuliral idejata za doblesta kako sredina meǵu dve krajnosti vo negovata „Nikomahova etika“.
Razvojot prodolzhuva niz stoiцizmot, preku renesansnite misliteli, do surovata formula na Tomas Hobs – „homo homini lupus“. Vo Etika na Baruh Spinoza se otvora prashanjeto za nuzhnosta i slobodata, dodeka Imanuel Kant ja postavuva chistata volja kako kriterium na moralnata vrednost. Ne mozheme da gi zaobikolime ni Artur Shopenhauer, Fridrih Niche, Eduard fon Hartman i Maks Sheler – site tie, na svoj nachin, go proshiruvaat horizontot na moralnoto razmisluvanje.
Denes, koga zboruvame za etika, neizbezhno ja dopirame i temata na chovekovite prava i sovremenite moralni standardi, kako shto se formulirani vo Univerzalna deklaraцija za chovekovi prava na Obedineti naцii.
Kompromisot kako zaboravena doblest
Vo politikata postojat dve sili shto postojano se sudiraat – raцionalnosta i realnosta. No postoi i neshto treto, chesto potцeneto: kompromisot. Toj e mostot pomeǵu potrebite i mozhnostite, korektiv pomeǵu lichnite ubeduvanja i opshtoto dobro. Bez kompromis, politikata lesno se pretvora vo dogma, a dogmata sekogash bara zhrtvi.
Istorijata nè uchi deka od analizite na realnite politichki zaedniцi kaj Georg Vilhelm Fridrih Hegel, preku utopiski vizii, pa sè do kritikite na Karl Marks za politikata kako instrument na klasnata borba, prashanjeto ostanuva isto: kako da se zhivee zaedno bez da se izgubi dostoinstvoto?
Moralot kako nevidliva infrastruktura
Etichkoto vo chovekot e sushtinsko za negovoto samorazbiranje. Moralot e nepishana regulativa shto gi oblikuva nashite odluki, postapki i vrednuvanja. Toj e lichna i opshtestvena opredelba, i vo nego se vgradeni nashite stremezhi i dilemi. Kako shto zabelezhuva Milan Kangrga, etikata ima zadacha da ja prechekori postojnata sostojba vo opshtochovechka smisla.
Politikata, od druga strana, e umeshnost na zhiveenjeto. Onoj shto go nasochuva svojot aktivitet kon raцionalnosta i realnosta neizbezhno stanuva del od politichkiot prostor, duri i koga misli deka stoi nastrana. Sekoj angazhman nosi implikaцii, sekoja odluka sozdava poslediцi.
Koga politikata stanuva sekojdnevie
Denes politikata e vtkaena vo nasheto sekojdnevje do stepen shto rechisi sekoj chin se tolkuva kako politichki. Politichkite etiketi chesto go zasenuvaat profesionalniot trud, a javniot prostor se polni so interpretaцii namesto so argumenti. Vo takov ambient, zrelosta na praktichniot angazhman ḱe raste samo ako etikata i moralot go zazemat svoeto vistinsko mesto.
I tuka doaǵame do prividniot apsurd: vo imeto na etikata morame da se zanimavame so politika. Ne za da se borime protiv nea, tuku protiv nejzinata zloupotreba – protiv politikantstvoto shto ja troshi energijata na opshtestvoto i go razjaduva dostoinstvoto na chovekot. Filozofijata na politikata, vo svojata sushtina, povikuva na vrednosno ostvaruvanje na chovekot vo ramkite na zaedniцata, a ne na begstvo od odgovornost.
